Gano kazašo se z tym pówabnym gronom na kabaretowy program. Snaź by jasnjej było Jaden tikujo tak – drugi znak. Ale to njeby dosć pókšajźne było, pokazujo ga južo na to, což na kóńcu kuždy wě. A to by Pinkelojc starki rozměł, ale te słowa nadpisma njerozmějašo. Co to ma groniś? Tik dej tikowaś? A wón grypsnjo sebje słowniki a šwyrnjo z palcom pó pismiku »t«. Což namakajo, njespokojni a njepasujo:
tik – ›der Tick‹; tikotaś – ›ticken (rhythmisch, monoton ticken und klicken wie die Ticktack an der Wand)‹; tikowaś – ›killekille machen‹; tikaś – ›kitzeln‹. Taki njerozym, ten tikotajucy zeger ga njamóžo nikogo tikowaś!
Nět wěm: To jo ortografiska zmólka, to ma byś tyk – ›Tunke, Stippe‹. Teke njerozym: Co dej ten zegarik do tyka tunkaś? A tykowaś? – Znajom jano ruce stykowaś. A to žeden zegarik njamóžo.
Póglědnjom raz pla syna, ako ma górnoserbski słownik. Te njamaju žeden tyk, jano rucnikarske słowo tykować – ›ausfachen‹; a tykać jo pla nich ›duzen‹ abo ›[hinein]stecken‹. Bźezradnosć. Pón wiźi na pólicy tłuste knigły. Ned ma ten Duden w ruce, a we głowje zaklinkoco a pótikoco (nic rytmiski): Te Francozarje su nam to napórali a te Nimce sfalšowali: Tic – ›wiederkehrende, unwillkürliche Gesichtsmuskelzuckungen‹; Tick – ›lächerlich oder befremdend wirkende Eigenheit, Angewohnheit, sonderbare Einbildung‹; ticken – ›nicht richtig ticken, nicht ganz richtig sein‹.