Christiana Piniekowa

literarna wědomostnica a publicistka w Choćebuzu

(1)

Sćěhowace bě so mi 7. nowembra w Choćebuzu stało a rysowach podawk hnydom na to w mejlce nadawkida­wa­rjej:

Krotko pó zeger 8:00 som šła k listo­wemu kašćkoju pśi ABC, aby jen pro­zniła, Tam jo był hyšći roznosowaŕ wót LR z kólasom.

Roznosowaŕ: »Hier, die könn’se auch noch kriegen!« (Jo mě napśeśiwo tyknuł dwa/tśi eksemplary Nowego Casnika.)

Ja: »Ich brauche nicht mehr Zeitungen, nur die, die wir bestellt haben.«

R: »Die sind übrig, was soll ich mit denen.«

Ja: »Ich brauche sie nicht.« A som listo­wy kašćik wócyniła, tam su byli wšykne casniki nutśi: pózdźej librowany a tej dwa aktualnej.

R: »Nehm’se die auch noch. Sie beschweren sich doch immer, dass ich zu wenig liefere.«

Ja: »Nicht zu wenig, sondern wenn, dann gar nicht.«

R: »Was soll ich mit denen?« Jo casniki roztergnuł a pśi tom, až jo šeł na tamny bok drogi, aby roztergnjone casniki do tuny za wótpadanki chyśił, jo mě pśiwołał: »Serska riś.«

Ja: »Ach, daher weht der Wind.«

R: (ducy wót tuny): »Wissen Sie was das heißt? Arschloch.«

Ja: »Ah, serbski teke hyšći rozmějośo a samo powědaśo.«

Na to jo se roznosowaŕ na kólaso sednuł a wótjěł.

Wót dalšnych juristiskich kšacow wótglě­dajom, gaž se toś ten pad politiski motiwěrowanego zranjenja/skśiwźenja wót źěłodawarja z roznosowarjom wu­gód­­nośijo a wón kaž teke źěłodawaŕ se pśi mnjo zagronijotej.

 

Pód glědanim pśeźěłanja a censury dotyknjo se impulsowy na­stawk Zhubjeny »Bog« w Mininych basnjach z pjera Pětša Janaša temy basniskich wersijow we wudaśu zběrki z lěta 1955 Mina Witkojc, K swětłu a słyńcu (dalej WKS). Tam jo pomjenjona mj. dr. zběrka nimskich basnjow z rěda Die sorbische Bibliothek Mina Witkojc, Echo aus dem Spreewald, LND 2001 (dalej WES), w kótarejž se pśedstajijo 76 basnjow Miny Witkojc, pśebasnjonych wót Elke­ Nagel do nimskeje rěcy. Nimska zběrka jo zapołožona ako ludowa cytanka, togodla jo se złožył wuběrk tekstow na zběrku Mina Witkojc, Nimjernosći brjogi, LND 1993 (dalej WNB). Pśebasnjenje teksta Er­furt­ske spomnjeśa, kenž se we WNB njejawi, złožujo se na wu­­daśe w Mina Witkojc, Serbska poezija 1, 4. nakład, wud. Kito Lorenc, LND 2000. Konkluzije wó zgubjonem »Bogu« kaž tež wó póznem šyrjenju socialistiskich wariantow pak wót faktow w kuždem paźe pódprěte njejsu. Wšykne pśebasnjenja we WES na zakłaźe WNB bazěruju na serbskej wersiji nastaśa resp. prědnego wudaśa, mimo jadnogo:

»Srědk pśeśiwo bójosći« / »Ein Mittel gegen die Furcht«

Toś ta baseń wšak w Ja­našowem nastawku rolu nje­grajo, njegóźi źe se do jogo tezy wó zgubjonem »Bogu«. Spóromje jěsnjejšeje wersije drje stej we WKS wušmarnjonej smužce pietistiskego duktusa »mimo za­wisći njasć chudobu / na wšo glědaś z cystej’ wutšobu«, tola stojeca wóstała jo naslědna smuž­ka »Božu stworbu we wšom poznawaś ...« (1928, WNB, 108) / »Die Schöpfung Gottes überall erkennen ...« (WES, 110).