Wurědna publikacija wó žywjenju dolnoserbskego procowarja
Skóńcnje som je docytał: Tłuste, ale mimo měry zajmawe knigły »Christian Schwela. Wendischer Lehrer, Kantor und Redakteur. Eine Biografie« z rownogódnym serbskim titlom »Kito Šwjela. Serbski šulaŕ, kantor a redaktor. Biografija«. Mógu napšawdu wjelgin pórucyś, wósebnje wšak wucabnikam, duchownym, žurnalistam, stawiznarjam, což jo z Kamjenice póchadajucy nimski publicist Dietmar Schulze (*1947) na 540 bokach z wěcywuznaśim, ze sympatiju za Serbow a tež howacej derje naźěłał. Knigły se daju derje cytaś. Wón staja žywjenje a statkowanje Kita Šwjele (1836–1922) do zwiska z regionalnymi wobstojnosćami kaž tež z nimskimi a tam a zas ze swětowymi stawiznami, źož lěpšemu rozměśu słužy.
Pó tom, až su wósadne w Skjarbošcu w lěśe 2018 – z naglědneju pódpěru dalšnych luźi, zastojnstwow a towaristwow – swójomu kantoroju a wucabnikoju stajili z betonowego kamjenja stwórjony pomnik z jogo bistu (tśasaŕ Hans-Georg Wagner z Chóśebuza, *1962), su nastali knigły, kótarež su pśisamem něco kaž serbski stawizniski roman w nimskej rěcy. Kaka gluka, až su se dnjownikowe zapiski Kita Šwjele a jogo syna Bogumiła (1873–1948) zachowali, z kótarychž jo awtor mógał teliko awtentiskich faktow póceraś. Pśez to cytaju se žedne wótrězki, kaž by tej łužyskej procowarja žedne tšojenja tomu biografoju samej do pisańskeje mašiny wulicowałej.