Zakaz 1941 a wótchylenja pó 1945
Aby zamógli wóznam jubilejneje 300. namše nowšego casa pšawje gódnośiś, wupórajomy se skrotka do zachadnosći.
Serbski prjatkowaś bu wót ewangelskego konsistorstwa w Bramborskej dnja 19. maja 1941 zakazane. Tegdejšy dešański faraŕ Bogumił Šwjela (1873– 1948) jo zawóstajił w śišćanej cerkwinej agenźe »Agenda za tu evangelisku cerkwju w Pšuskej« rukopisny zapisk: »Letztes Mal amtlich benutzt Kantate 1941. Vor Pfingsten Donnerstag erhielt ich das Verbot, wendische Gottesdienste zu halten. Sch.« Agenda chowa se na farje w Dešnje.
Dnja 19. maja 1941 datěrowany list na Šwjelu z amtskeju listoweju głowku wšak wobznanijo, až cerkwja sama jo zakaz wugroniła, nic někaka druga fašistiska wušnosć togo casa: »Der Evangelische Oberkirchenrat hat uns angewiesen, Ihnen im Gebrauch der wendischen Sprache größte Zurückhaltung anzulegen. Insbesondere sollen keine öffentlichen Gottesdienste in wendischer Sprache mehr gehalten werden.«1
Gjarstka zwóstatych serbskich duchownych w Dolnej Łužycy wšak běšo južo do togo pód antiserbskim śišćom zrezigněrowała a do Prědneje swětoweje wójny abo nanejpózdźej z nastupom fašistiskego mócnaŕstwa wopśestała serbske Bóže słužby swěśiś. Ten slědny pak, dešański faraŕ Šwjela, jadnorje dalej serbski prjatkowašo. Jomu jo cerkwina wušnosć musała wuraznje zakaz wugroniś. Fašisty su z tym dali slědny dypk na južo dłujko trajucy antiserbski proces: Wót casa reformacije jo se z tym dolnoserbska rěc z něźi 200 cerkwjow Dolneje Łužyce wutłocyła.